-
1 guard
1. verb1) (to protect from danger or attack: The soldiers were guarding the king/palace.) stražiti2) (to prevent (a person) escaping, (something) happening: The soldiers guarded their prisoners; to guard against mistakes.) čuvati (se)2. noun1) (someone who or something which protects: a guard round the king; a guard in front of the fire.) straža; zaščita2) (someone whose job is to prevent (a person) escaping: There was a guard with the prisoner every hour of the day.) stražar3) ((American conductor) a person in charge of a train.) sprevodnik4) (the act or duty of guarding.) straža•- guarded- guardedly
- guard of honour
- keep guard on
- keep guard
- off guard
- on guard
- stand guard* * *I [ga:d]nounstraža; pažnja, preža; zaščita; varovalna, zaščitna naprava; odbijanje udarca; British English sprevodnik (na vlaku); zavirač; plural garda; budnost; skrbništvo, varstvoto keep guard — čuvati, biti na stražion one's guard — oprezen, pazljiv, budenoff one's guard — nepazljiv, neprevidento stand guard over s.th. — biti na straži, čuvati kajto put s.o. on his guard — opozoriti koga na nevarnostto throw s.o. off his guard — presenetiti, zalotiti kogaII [ga:d]transitive verb & intransitive verb(from, against) stražiti, čuvati (se), varovati (se); braniti, ščititi; na straži stati; bedeti
См. также в других словарях:
jêzik — íka m (é í) 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
príti — prídem dov., prišèl prišlà prišlò tudi prišló, stil. príšel príšla (í) 1. premikajoč se v določeno smer začeti biti a) na določeni točki poti: ko je prišel do mostu, je počil strel; komaj je prišel skozi vrata, so ga že klicali nazaj / čoln je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pazíti — in páziti im nedov. (ȋ á ȃ) 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes pazi na dom; paziti na hišo // navadno z odvisnim stavkom delati, prizadevati si, da se ne zgodi kaj neprijetnega, nezaželenega: zelo je pazil nanj, pa… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
beséda — e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
iztegníti — in iztégniti em in stegníti in stégniti em dov. (ȋ ẹ) 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegniti nogo v kolenu, roko v komolcu; iztegniti prste // s prislovnim določilom dati v takem položaju v določeno smer:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žív — í ž (ȋ) knjiž. 1. živo bitje: s prostim očesom nevidne živi; razvoj živi 2. protoplazma: sluzasta živ ● knjiž. semenska živ semenska zasnova a o stil. ó prid. (ȋ í) 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bŕzdati — am nedov. (r̄) 1. nadevati, nameščati brzdo: sluge so brzdali konje 2. zadrževati z brzdo: brzdal je iskrega konja, da je stopal v korak // knjiž. obvladovati, zadrževati: brzdati čustva, strasti; komaj je brzdal jezo; človek se mora znati… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
klopotálo — a s (á) slabš. kdor (rad) veliko govori: njegov prijatelj je veliko klopotalo ∙ nizko pazi na svoje klopotalo, da ne bo joj besede, jezik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
srbéti — ím nedov. (ẹ í) nav. 3. os. 1. povzročati neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju: izpuščaj, opeklina ga srbi; brezoseb. začelo ga je srbeti na nogi / po mlačvi ga je hrbet srbel od prahu; ob srbenju nosu nos me srbi, jezen bom 2 … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stopíti — ím dov., stópil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: stopiti sol v vodi; sladkor se je v kavi hitro stopil 2. narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: stopiti mast; … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vríniti — em dov. (í ȋ) 1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika 2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med… … Slovar slovenskega knjižnega jezika